Tudi v srednjem veku je bila velika razlika med jedmi bogatih, ki so jedli zelo različne jedi in revežev, ki so v glavnem jedli kaše in čežane.
Značilnost srednjeveške kuhinje so bili dim, ogenj in tema: preprosto ognjišče na kmetiji, zidan odprt štedilnik meščanske gospodinje ali osem odprtih štedilnikov z napo za dim v kuhinji bogatih. Na odprtem ognju je bilo zelo težko uravnavati temperaturo, zato so se jedi večkrat prismodile. Krušne peči, kot jih poznamo danes, so bile zelo redke. Kurili so na drva, premog je bil predrag.
V kuhinji je v težkih razmerah delalo 5 – 50 ljudi, odvisno od velikosti posestva. Zaradi dima in vonja so bile kuhinje odmaknjene od jedilnice, prinašalci jedi so morali hoditi daleč, od tod izvira še danes v gostinstvu uveljavljen »hod«. Poskrbeti so morali, da so jedi prišle še tople na mizo.
Jedli so vse vrste mesa kot danes, le na mizah bogatašev in plemičev je bila velikokrat divjačina, svinjino so jedli bolj na kmetijah. Simbol bogastva so bili bel kruh, riž in uvoženo vino. Ribe so bile zelo drage. Jedli so tudi več vrst zelenjave, mlečne izdelke, siromaki pa v glavnem kaše, čežane in razne žitne izdelke. Za zabelo so uporabljali svinjsko mast in slanino, v poznem srednjem veku tudi maslo.
Jedi so delili po lastnostih: vročina, mraz, vlaga ali suša. Da bi ohranili ravnovesje med posameznimi jedmi so mrzlo in vlažno jed, kot npr. divjačina omilili z vročim in suhim dodatkom – poprovo omako. Imeli so kar čudne kombinacije kot sladka riba, piščanca so najprej skuhali, potem pa spekli.
So bili pa kuharji odgovorni za zdravstveno počutje svojih gospodarjev.
Cerkev je zapovedovala številne postne dni, včasih kar 150 na leto, ko je bilo meso prepovedano, zato so jedli ribe, stročnice in zelenjavo. Ribe so pogosto potovale iz daljnih morij – soljene ali sušene.
Vrstnega reda jed, kot jih pripravljamo danes (predjed, glavna jed in sladica) niso poznali, s tem so začeli šele v 18. st.
Namesto krožnikov so uporabljali debele kose postanega kruha, ki so po obroku romali k revežem. Pitna voda je bila pogosto nevarna, zato so pili pivo, medeno vino ali razredčeno vino – tudi otroci.
Običajno so na začetku prinesli ribe, sledilo je meso, zeliščna hrana in sladkarije, sadje in sir so ponudili na koncu. Kuharji so se trudili da bi čim bolj spremenili videz, barvo in lastnosti jedi. Vino ni imelo posebnega pomena, kar pričajo zapisi postopkov razbarvanja rdečega vina v belo.
Iz tega časa je ohranjenih 133 kuharskih knjig, večina je bila zapiskov posameznih kuharjev, zato so količine in postopki slabo zapisani.
Lepo pogrnjene mize z lanenim prtom so imeli le bogati, posoda za na mizo je bila iz dragocenih snovi kot steklo, zlato in srebro, kamena strela, uporabljali so žlice in nož. Roke so si med in po jedi umili v umivalniku, šele kasneje so imeli serviete iz blaga.
Vir: Paolo Santonino, srednjeveške jedi
