V čudoviti naravi ob smaragdni Soči nas skoraj na vsakem koraku spremlja pogled na ostanke Soške fronte iz I. svetovne vojne, v kateri se je bojevalo več kot milijon vojakov. Zanimalo me je, kako so vojakom in prebivalcem zagotavljali hrano in našla nekaj zanimivih zapisov, ki vam jih predstavljam.
V prvem in drugem letu je bila vojska tako na Avstro-Ogrski kot tudi na Italijanski strani celo bolje hranjena kot domače prebivalstvo, ki je trpelo lakoto zaradi različnih prepovedi uporabe hrane, ki je bila namenjena vojski, zaradi neobdelanih polj in pokradenih ali na silo odvzetih pridelkov. Prepovedano je bilo klanje živine, omejena uporaba moke in drugih doma pridelanih živil. Gospodinje se morale biti zelo iznajdljive, da so sploh lahko kaj skuhale. Leta 1915 je gospa Marija Remec napisala gospodinjam v pomoč knjigo »Varčna kuhinja«. Mnogo receptov je z dopolnitvami, še danes aktualnih. Prebivalci so kuhali razne kaše, jo mešali s koruzno moko, mlekom, slivami, gobami… V enoličnih jedilniki so bili glavna jed polenta, riž in krompir. Da so prihranili testenine, so jih mešali s fižolom, grahom, krompirjem in jo zabelili s prežganjem, da so dobili nekakšno mineštro. Kuhali so tudi ovseno in ješprenovo rižoto.
Med vojaki je bilo veliko različnih narodnosti, zato so jedli jedi, ki so jih poznali od doma. V prvem obdobju vojne so imeli vojaki precej boljšo hrano kot prebivalci. Njihov glavni obrok je imel kar 4.000 kalorij, potem se je zmanjševalo. Na koncu dobave hrane skoraj ni bilo, vojaki pa so jedli travo ali karkoli jim je prišlo pod roko. Hrano in kotle za kuho so nosile mule, ki so v 8 urah prenesle 80 – 100 kg tovora. Italijanski kotli so bili toplotno zaščiteni in 24 ur ohranjali toploto hrane. Vojaki na bojišču so jedli po 11. uri zvečer, zjutraj in čez dan le kak prigrizek. Italijanski vojaki so jedli bolje, testenine, riž, zelenjavo in meso. Avstro – ogrski vojaki pa si zaradi raznolike nacionalne sestave, upoštevali posebnosti kar 11 etičnih skupin. Na koncu vojne so dobivali le še po 165 gr kruha in 28 gr mesa. Meso je bilo večinoma v pločevinkah z govejim in svinjskim mesom, pravili pa so, da je bilo v njih tudi opičje meso.
Kustosinja goriškega muzeja Slavica Plahuta je napisala tudi knjigo »Izbor jedi narodov, udeleženih v I. svetovni vojni«. Nekaj ohranjenih jedi: prežganka, domača zelenjavna mineštra s fižolom, lečo in bobom, krušna juha s krompirjem, kaša s fižolom, koruzna ali vojna torta in grenadir marš.
Povzela: Petra Zlatoper Vir: »Izbor jedi narodov, udeleženih v I. svetovani vojni«, Slavica Plahuta
